In memoriam: reforma zdravstvenega zavarovanja naj bo Ihanov zakon

Alojza Ihana sem srečal le enkrat. Tedanji urednik Siola Uroš Urbas je kolumniste, ki smo pisali za omenjeni portal, povabil na večerjo v restavracijo Cubo. Introvertirani Ihan v tisti skupini zgovornih in glasnih sogovornikov ni imel veliko možnosti, da bi prišel do besede.

Sedel sem nasproti njega, a me je mučilo dejstvo, da sem nedolgo pred tem objavil uničujočo, morda za odtenek ali dva preostro kritiko njegove z Rožančevo nagrado nagrajene knjige Državljanski eseji.

Zdela se mi je zanič – in poleg razočaranja nad avtorjem, ki sem ga pred tem neizmerno cenil, je na mojo kritiko učinkovala jeza nad komisijo, ki je spregledala vse njegove prejšnje (in kasnejše) izjemne eseje in nagradila knjigo, ki je bila po mojem daleč najslabša.

Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi, da je bila moja tedanja ostrina posledica odraščanja. Bili smo na vrhuncu vélike ekonomske krize, ki je razkrila in potencirala vse slabosti slovenske družbe.

Mnogi javnomnenjski voditelji niso bili kos situaciji in postali, kot se reče z oguljenim ameriškim klišejem, "del problema". In pripadniki generacije, ki je odraščala v varnem zavetju devetdesetih let, smo morali, kot Hamlet, nazadnje spoznati, da "svet je iz tira", in za tem prvim zares modernim likom evropske literature v mislih ponavljali: "O, prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam!"

Svoje tedanje ocene za nazaj ne bi spreminjal, čeprav je bil ton moje kritike tudi sam odraz časov. Žal pa mi je, da je bilo skoraj vse, kar sem o Ihanu napisal za njegovega življenja, negativno.

V resnici sem ga izjemno spoštoval: ko sem ga kritiziral, je bilo to zato, ker mi ni bilo vseeno, če je (seveda po moji subjektivni oceni) zdrknil pod visoke standarde, ki sem sem se jih naučil pričakovati od njega.

Resnično presunljivo je, na koliko področjih jih je dosegal! Bil je ugleden znanstvenik, svetovno priznan strokovnjak za mikrobiologijo. Bil je profesor in pedagog, raziskovalec, a tudi prvovrstni esejist. Njegova zbirka esejev Deset božjih zapovedi bi morala biti na knjižni polici vsakega beročega Slovenca, precej manj znan Platon pri zobozdravniku pa vsebuje nekaj esejev, ki bi jih najraje dal za domače branje: tekst o slovenskem provincializmu in njegovo razmišljanje o Kocbekovem aktivizmu sta pozabljena klasika slovenskega esejističnega pisanja.

Toda Ihan je bil še mnogo več od tega. Bil je avtor ene najboljših pesniških zbirk, izdanih v slovenščini po osamosvojitvi (Salsa), v zadnjih petnajstih letih svojega življenja pa tudi redni kolumnist za številne slovenske medije, vključno z N1.

Vsaj do pandemije covida ga je večina Slovencev ga je poznala predvsem po tem vidiku njegovega neverjetno raznovrstnega življenjskega dela: po njej je za mnoge postal preprosto "doktor virus", za mnoge (upam, da večino) glas razuma in vir podkovanih informacij o perečih vprašanjih javnega zdravja, za druge (upam, da manjšino) pa bête noire njihovih proticepilskih paranoj.

Kot danes vem bolje kot pred desetimi leti, redno komentiranje aktualnega dogajanja terja nenehen kritičen angažma s stvarnostjo in zelo težko je vselej ohranjati enako raven kakovosti.

Ihanu je v zadnjih letih njegovega plodnega življenja uspelo to in še več: postajal je vse boljši. Zlasti vrhunski so bili njegovi posegi na vprašanje zdravstvenega sistema.

S pronicljivostjo heterodoksnega misleca in podkovanega strokovnjaka je pobijal tako levičarske kot desničarske utvare o naravi in delovanju našega javnega zdravstva. Ta vidik njegovega pisanja bi si zaslužil, da ga kdo zbere in uredi v poseben zbornik.

Tudi tisti, ki ne verjamejo, da so bile njegove analize točne in njegovi predlogi za rešitev krize javnega zdravstva pravilni, bodo morali priznati, da ti članki predstavljajo zgled, kako naj strokovnjak posega v javno razpravo.

Sam menim, da so bile njegove diagnoze v bistvu povsem točne in bi zato šel še korak dlje: zdaj, ko je premier Golob postavil precedens, da prelomne zakone imenujemo po preminulih ljudeh, ki si zaslužijo, da se jih spominjamo, bi lahko temeljito reformo zdravstvenega zavarovanja, kakršno je za življenja predlagal Ihan, poimenovali po njem – Ihanov zakon.

Včasih se mi je zdelo, da je bil Alojz Ihan poslednji renesančni človek, vrhunski strokovnjak na izjemno raznovrstnih področjih – renesančni človek, ki se je po norčavi šali zgodovine rodil v postmoderni dobi.

Morda so bili njegovi občasni izbruhi grenkobe in obupa nad stanjem v družbi okoli sebe posledica te šale, ki mu jo je namenila bodisi Previdnost bodisi naključje.

A nazadnje se je vedno znova sprijaznil z usodo, ki mu je dala živeti v našem bizarnem, površnem in vse nevarnejšem času – in po svojih močeh pripomogel k njegovemu razumevanju in, kjer se je dalo, izboljšanju.

Pri tem je zapustil bistveno globlje brazde, kot je morda celo sam slutil. Še dolgo ga bomo brali in se ga spominjali. In ga pogrešali.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.